Gasilska zveza Maribor

Sežiganje v naravi

Kuriti ali ne kuriti, to je sedaj vprašanje....

Ljudje se pogosto obračajo na gasilce pri sežiganju suhe trave, grmičevja in ostalih organskih ostankov v naravi. Tokrat ne bom pisal o povečani ogroženosti za požare v naravi, ki jo itak razglasi URSZR, ker takrat veljajo druga pravila. Celotna uredba je v Uradnem listu RS št.4/2006 z dnem 13.1.2006. Predlagam da jo preberete, predvsem poveljniki in predsedniki PGD. Sem pa našel dober članek na spletni strani in ga podajam v celoti:

SEŽIGANJE RASTLINSKIH OSTANKOV V NARAVI

Sezona požarov v naravi se v zadnjih letih zaradi tople in suhe jeseni in pomladi podaljšuje. Najpogostejši povzročitelj je človek s svojo nepremišljeno dejavnostjo.

Požare zanetijo lastniki zemljišč, ki želijo s kmetijskih površin odstraniti organsko maso zaradi lažjega obdelovanja ali zaradi čiščenja površin v prepričanju, da je to za kmetijsko površino koristno. Mnogi so namreč zmotno prepričani, da s požiganjem trajno uničijo plevel in zemljo pognojijo s pepelom. Takšna oblika spravila organske mase s kmetijske površine je tako z vidika varstva okolja kot z vidika agrotehnike najbolj neprimerna in neutemeljena.

OKOLJSKI RAZLOGI
Glavni razlog za prepoved kurjenja je predvsem v tem, da se zaradi požarov v naravi povzroča tudi velika okoljska škoda, da se pri kurjenju širi neprijeten vonj, kar je zelo neprijetno v urbanih okoljih. Posebej skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da se zaradi ognja, ki ne razvije dovolj visoke temperature, v zrak sproščajo strupeni plini, dim ter saje, ki so po dognanjih strokovnjakov, toksični in karcinogeni! Glej tudi Evropsko direktivo o kakovosti zunanjega zraka!


RAZLOGI IZ VIDIKA AGROTEHNIKE IN AGROKULTURE
Praviloma s kurjenjem rastlinskih ostankov povzročamo negativne posledice za tla oziroma rodovitno prst. Pri kurjenju organske mase so tla izpostavljena visoki temperaturi, ki ni značilna za ta pedološki horizont. Visoka temperatura povzroča, da poleg mase, ki jo želimo sežgati, popolnoma propadejo občutljive vrste kmetijskih rastlin, ki bi jih še želeli obdržati. Ogenj in visoke temperature celo stimulirajo razvoj semena nekaterih trdovratnih plevelov, ki se jih bomo s težavo, predvsem pa z višjimi stroški, znebili. Ogenj rastišče s svojim delovanjem tudi zakisa, v kisli frakciji tal pa uspevajo le manj intenzivne rastline in nekateri pleveli. Površina sicer po sežiganju z zakasnitvijo ozeleni, toda botanična sestava vzniklih rastlin bo na takšnih površinah po biološki in krmni vrednosti bistveno slabša! V zgornjem zračnem sloju ornice, torej na površini, kjer sežigamo, je največja količina koristnih mikroorganizmov, ki iz organskih ostankov v procesu humifikacije proizvajajo rastlinam potreben humus. V tem sloju so tudi drobnoživke, ki skrbijo za proizvodnjo in strukturo humusa in strukturo tal. Visoke temperature, ki jih povzroči ogenj, uničijo velik del drobnoživk in humusa v tleh, tla brez humusa pa so praktično nerodovitna!

V zadnjih letih se z linearnim zmanjševanjem staleža živine, zmanjšuje tudi delež humusa v tleh, zato bi morali težiti ravno k temu, da bi čim več organskih ostankov zaorali v zemljo in ne sežigali. S tem ukrepom bi tudi blažili učinke suše! Sežiganje trave oziroma organskih ostankov na njivah in vrtovih pa ni primerno zgolj iz biološkega vidika. Gost, jedek, bel dim moti bližnjo soseščino, kar seveda ni najbolj prijazna gesta.

Požgana tla v nagibu so ob večjem deževju dosti bolj izpostavljena eroziji in nevarnosti plazenja.

Delček neprevidnosti in precenjevanje lastnih sposobnosti pa sta lahko razloga, da goreča površina preide na področje, ki ga ne želimo požgati, kar lahko povzroči veliko materialno škodo in ogrozi človeška in živalska življenja.

Za vzdrževanje kultivirane krajine so bistveno primernejši postopki z organsko maso, kot so podoravanje, redna košnja, mulčenje ali kompostiranje.

Vir: spletna stran občine Slovenj Gradec

Naj dodam še prispevek Cirila iz Radovljice, ki na zelo zanimiv način opisuje kako pri njih sežigajo travo v naravi. Pri takšnem postopku tudi zakonsko ni veliko narobe, celo koristno je za učenje gasilcev in iz preventivnega stališča.

V našem društvu že nekaj let vsako pomlad vnaprej pripravimo vajo z naslovom "požar v naravnem okolju". Ko nas stranka prosi za požarno stražo pri požiganju najprej dopolnimo načrt vaje s konkretnimi podatki o terenu in nato se lotimo kontroliranega požiga. Pri tem ugotavljamo predvsem hitrost širjenja požara glede na nagib terena, glede na vremenske pogoje in seveda tudi glede na vrsto gorljive snovi (majhna trava, velika trava, trsje, grmičevje ...). Vsakič tudi ugotavljamo "možni vzrok" požara. Kot vzroke požarov uporabljamo cigaretne ogorke, odprt plamen in podobno. Kontroliran požig trave je najboljši način učenja mladih gasilcev za gašenje požarov v naravi.

Vir: gasilci.org

Upam , da sem vam malo olajšal odločitev o kurjenju v naravi.

Pripravil Oskar Neuvirt

Twitter

mapol bohm mibra Svet strojev rosenbauer.si marprom.si a-mb delavska hranilnica mb vodovod webo triglav